Aleksander Sergejevič Višnjevski (tudi Aleksandr Sergeevič Višnevskij; [lower-alpha 1] Александр Сергеевич Вишневский), ruskispeleolog in jamar, * 18. avgust1955, Sverdlovsk (danes Jekaterinburg), † 13. junij2015, Jekaterinburg.
Najbolj znan je po raziskovanju jam na Uralu in v Uzbekistanu.[1][2][3] Po letu 2000 je območje na pogorju Čul-Bair postalo ena izmed svetovnih speleoloških vročih točk, saj je tu tudi jama Boybuloq, najgloblja jama v Aziji vzhodno od Črnega morja, in ena najglobljih jam na svetu.[4][5][6][7][8]
. . . Aleksander Sergejevič Višnjevski . . .
Njegov oče je bil Sergej Pantelejmonovič Višnjevski, polkovnik in vojaški inženirec, graditelj letališča Kolcovo v Sverdlovsku, njegova mati Marija Georgievna Višnjevskaja pa je bila kemičarka. Po osnovni in srednji šoli v Sverdlovsku je Višnjevski leta 1978 diplomiral na Fakulteti za geografijo in biologijo Uralske državne pedagoške univerze, tudi v Sverdlovsku. Po diplomi je bil razporejen na delovno mesto učitelja zemljepisa v vzgojnem zavodu za mladostnike v kraju Polunočnoe [Polnočno], na severu Sverdlovske oblasti. Februarja 1981 je bil premeščen v srednjo šolo v vasi Novoalekseevskoe, blizu Sverdlovska.[1][9] Leta 1984 se je vrnil v Sverdlovsk, učil je na Inštitutu za napredne študije v turizmu, od leta 1991 v turistični agenciji Speleocenter, leta 1995 pa je odprl trgovino Al’pur, z opremo za šport in rekreacijo.[1][10]
Za jame in jamarstvo se je Višnjevski začel zanimati v srednji šoli. Leta 1973 je kot študent geografije veliko potoval po Uralu skupaj s člani SGS (Sverdlovska mestna speleosekcija, danes Jamarsko društvo Jekaterinburg) – v SGS so ga sprejeli leta 1974.[11] Po diplomi leta 1978 je kot učitelj zemljepisa organiziral jamarske tečaje in izobrazil več generacij mladih jamarjev.[2] Leta 1984, ko se je vrnil v domače mesto, je začel delovati v turističnih in jamarskih organizacijah ZSSR. Leta 1989 je bil med ustanovitelji Jamarske zveze Urala (ASU), njen prvi predsednik. Postal je tudi eden od vodilnih članov Ruskega geografskega društva,[2] leta 1999 pa podpredsednik Ruske jamarske zveze.[12] Višnjevski je sodeloval v več znanstvenih projektih, pa tudi pri razvoju in uporabi novih jamarskih tehnologij in opreme, na primer vrvne tehnike.[2][13]
Organiziral ali vodil je več območnih in vsezveznih jamarskih odprav in izobraževalnih prireditev: leta 1976 dva jamarska tabora na Zahodnem Kavkazu, v pogorjih Fišt in Alek, leta 1977 odpravo v jamo Optimističeskaja v Ukrajini in vsezvezni jamarski tabor v pogorju Alek, leta 1978 7. konferenco o problemih speleoturizma v Permu, jamarski tabor v Gubahi, na Zahodnem Uralu in ob Bajkalskem jezeru, leta 1979 vsezvezno srečanje inštruktorjev jamarstva na Zahodnem Kavkazu, v pogorju Alek, leta 1980 jamarski tabor, tudi na Aleku, leta 1981 4. srečanje o jamarski tehniki krajev na Uralu in Sverdlovska, jamarski tabor na grebenu Kirktau in odpravo za iskanje jam na Čak-Čar, jugozahodni del grebena Gissar, oboje v Uzbekistanu, leta 1983 še eno tako odpravo na greben Gissar, izobraževalno vadbeni pohod na gorovje Alek, 7. srečanje o jamarski tehniki v Šihanu pri Čeljabinsku, raziskovalno odpravo v jamo Kujbiševskaja v pogorju Arabika, jamarski tabor na Severnem Uralu, leta 1985 izobraževalni tabor v pogorju Bzyb in odpravo v jamo Iljuhina na Arabiki, oboje na Zahodnem Kavkazu.[14]
V težkih letih za rusko jamarstvo, po razpadu Sovjetske zveze leta 1991, so njegove organizacijske sposobnosti, vztrajnost in finančna pomoč pomagali SGS in sverdlovsko-jekaterinburškemu jamarstvu na splošno ohraniti dediščino, predvsem pa raziskovalne vire prejšnjih let.[2][15] V letih za tem je Višnjevski vodil odprave in potovanja predvsem v Srednjo Azijo, pa tudi drugam, na primer v Italijo, v Nepal in na Norveško.[2][16][17]
. . . Aleksander Sergejevič Višnjevski . . .
