Gariljanska bitka 915 se je odvijala od junija do avgusta915 med Papeško državo ter zavezniško krščansko–križarsko vojsko in muslimanskimiSaraceni in je zadnji od večjih spopadov med kristjani in Saraceni na tlu Italije v zgodnjem srednjem veku. Muslimani so bili dokončno izrinjeni iz Italije. Papež Janez X. je osebno vodil krščanske sile v bitko. Namen je bil razdejanje arabske trdnjave na reki Garigliano ,[3] ki je ogrožala južno in srednjo Italijo ter celo rimsko okolico skozi 30 let.[4][5]
. . . Gariljanska bitka (915) . . .
Po celi vrsti uničevalnih napadov proti glavnim mestom Lacija v drugi polovici 9. stoletja so Saraceni ustanovili naselje blizu starega rimskega mesta Minturnae, blizu ustjareke Garigliano. Tukaj so se povezali z bližnjimi krščanskimi knezi, zlasti z gaetskimi vojvodi in izkoriščali njihovo neslogo, ki so jo še podpihovali.
Najnovejše raziskave so pokazale, da v srednjeveških zapiskih beseda Garilianus (danes Garigliano) ni nikoli povezana z besedo flumen (reka). Pravzaprav se pojavlja Garilianus kot krajevno ime neodvisno od reke in se zdi, da označuje naseljeno središče. Različne listine, ki so zbrane v Codex Diplomaticus Cajetanus spričujejo ime tega trga. Dozdeva se, da tukaj ni šlo za občasne napade muslimanskih tolp ali cilj slučajnih vpadov. Zdi se, da je bil celotni južni del Apeninskega polotoka pod spreminjajočim se stalnim vplivom s premakljivo mejo med muslimanskim in krščanskim svetom, kjer kristjani in muslimani niso bili vedno sovražniki, ampak pogosto sodelavci. V celotnem obdobju od 883 do Gariljanske bitke 915, so bili gospodarji Gaete njihovi ozki zavezniki. Prav ta povezava je pomagala mali Gaeti, ki je bila odvisna od pomorske trgovine, da je ojačala politično in se branila proti napadom, ki so prihajali od Capue in Neaplja. [6]
Liutprandov letopis poroča, da so (muslimani) zgradili na Gariglianu resnično in lastno jedro islamskega trga, kjer so »čuvali žene z otroki, ujetnike in naropani plen«. Napravili so torej nova družinska jedra in so osnovali središče, najbrže s ključnimi stavbami islamskega mesta: molilnico, če ne kar pravo mošejo, harem in bayt al-mâl ali zakladnico, kamor so shranjevali plen in desetino, ki so jo pobirali od vernikov in davkov. Od vsega tega ni ostalo niti sledu, ali pa jih še nismo uspeli najti; to otežuje dejstvo, da so selišče po porazu Saraceni zažgali.
Iz svojega tabora so se torej Saraceni širili po celi lepi in bogati okoliški deželi; po pričevanju očividca je bila zemlja tako surovo opustošena in razljudena, da jo je v kratkem času zaraslo trnovje in bodičevje. [7] Strah, ki je prevzel ljudstvo, so letopisci narisali z najbolj živimi barvami, ki ocenjujejo saracensko naselitev v Gariglianu kot pravi bič Božji. Ni torej pretirana Liutprandova trditev: “Kolikor so že stiskali Lahe pokoli Ogrov in fraksinetskih Saracenov, jih ni prizadela huje nobena nadloga od Afrikancev v južni Italiji.” [8] Resnično: ko so samostan San Vincenzo sul Volturno, sedež cvetoče antične omike, Saraceni upepelili, so 4. septembra 883 razdejali tudi samostan na Monte Cassinu, kjer so opata Bertaria zaklali pred oltarjem sv. Martina. Iz Garigliana so se spustili na via Appia in vdrli v Papeško državo; tam so z bojem zasedli mnoga mesta; če smemo verjeti Luitprandu, so polovico dežele papežu odvzeli Rimljani, drugo polovico pa Afričani. [9]
Arabci so torej po svoji navadi ropali in morili: po uničenju opatije Monte Cassino so kak mesec pozneje napadli Fondi in Terracino; nato pa so prisilili Anagni k plačanju davka, a končno so oplenili še Veroli. [10]
Kristjani so od napadalnih Saracenov veliko trpeli, saj so 898 napadli tudi opatijo Farfo, jo izropali in požgali do temeljev. Opatu Petru je uspelo, da je skupnost rešila na varno sebe, dragoceno knjižnico in arhive. 905 so Saraceni samostan ponovno napadli in razdejali. [11]
. . . Gariljanska bitka (915) . . .
