SL

La Scala

La Scala (italijansko Teatro alla Scala) je znamenita operna hiša v Milanu. Spada med najbolj znane operne hiše na svetu. Poslopje je bilo odprto leta 1778. Scalo sicer po stavbni gmoti in z veličastno zunanjostjo ter stopniščem prekašata pariškaGrand opera in dunajskaDržavna opera, z 2.800 sedeži pa je milanska hiša (ob barcelonskemTeatro del Liceu) največje evropsko klasično gledališče. Antonio Bernocchi je bil največji financer za rekonstrukcijo Teatro alla Scala v Milanu, ki ga je prizadelo bombardiranje vojne in se je ponovno odprlo »tako kot je in kje je bilo« 11. maja 1946.[1][2][3]

La Scala v Milanu, ponoči
Teatro alla Scala

Zunanjost Scale
Splošni podatki
Naselje Piazza della Scala, Milano
Država Italija
Koordinati 45°28′3″N9°11′21″E
Odprto 1778
Lastnik Mesto Milano
Projektiranje in gradnja
Arhitekt Giuseppe Piermarini
Drugi podatki
Število sedišč 2.030
Spletna stran
www.teatroallascala.org

. . . La Scala . . .

Sedanja zgradba Scale je naslednica v požaru, 25. februar 1776, uničenega prejšnjega gledališčaTeatro Regio Ducale. Skupina devetdesetih bogatih Milančanov, ki je imela v lasti zasebne lože v gledališču, je pisala nadvojvodi Ferdinandu Avstro-Este in ga prosila za novo gledališče. NeoklasičističniarhitektGiuseppe Piermarini je pripravil prvi projekt, ki ga je grof Firmian (avstrijski guverner, kasneje guverner Lombardije) zavrnil.

La Scala, 19. stoletje

Piermarini je izdelal novo različico načrta, ki ga je leta 1776 potrdila cesarica Marija Terezija. H gradnji je prispevala zemljišče in financirala fasado, ter si s tem poskušala pridobiti naklonjenost lombardijskegaplemstva in prebivalstva, ko je Lombardija po stoletjih francoske prevlade prišla pod Habsburžane. Novo gledališče je bilo zgrajeno na mestu nekdanje cerkveSanta Maria della Scala, po kateri je gledališče tudi dobilo ime. Cerkev je bila porušena in odposvečena. V samo 23 mesecih so Pietro Marliani, Pietro Nosetti, Antonio in Giuseppe Fe gledališče zgradili. Otvoritev je bila avgusta 1778 leta. Gledališče je imelo več kot 3.000 sedežev (678 v parterju, šest nadstropij z ložami in dve galeriji; prostornina dvorane je bila ena največjih v Italiji – 16,15 m x 20,4 m x 26 m ). Slavnostno odprtje je bilo poleti leta 1778 s Salierijevo opero L’Europa riconosciuta.

Gradbeni stroški so bili pokriti s prodajo lož, ki so jih lastniki bogato okrasili. Scala je kmalu postala zbirališče plemiških in bogatih milanskih ljudi. Po tradiciji tedanjega časa v parterju ni bilo stolov, tako da so gledalci gledali predstave stoje. Orkester je bil v nivoju parterja, saj orkestrska jama (Golfo mistico) še ni bila zgrajena. Na galerijo so hodili manj premožni obiskovalci. Imenovali so jih loggione in so bili običajno najbolj kritični ljubitelji opere, lahko so bili navdušeni ali neusmiljeni do pevcev. Galerija je bila v Scali zgrajena prvič na svetu. Tako kot pri večini gledališč v tistem času, je imela v preddverju tudi Scala kazino z mizami za igralce.

Mary Shelley, znana angleška pisateljica je v septembru 1840 izjavila, da so razmere v avditoriju preveč neprijetne za ljubitelje opere, saj gledališče La Scala služi ne le kot univerzalen prostor za srečanja milanske družbe, ampak za vsakovrstna sklepanja trgovskih poslov, tako da se lahko melodijo ujame le v odlomkih.

Scala je bila prvotno osvetljena s 84 oljnimi svetilkami pritrjenimi na zunanji strani lož in drugod po gledališču. Da bi omejili možnosti požara, je bilo v več prostorih nameščeno nekaj sto veder vode. Kasneje so oljenke nadomestili s plinskimi svetilkami, te pa so leta 1883 nadomestile električne luči.

Prvotna zgradba je bila prvič obnovljena leta 1907, ko je bilo število sedežev zmanjšano na 2.800.

Od leta 1918 do leta 1920 je bila operna hiša Scala zaprta.

Leta 1943, med drugo svetovno vojno, je bilo gledališče močno poškodovano zaradi bombnih napadov. Obnovljeno in ponovno odprto je bilo 11. maja 1946 z nepozabnim koncertom, ki ga je dirigiral Arturo Toscanini, solistka pa je bila sopranistka Renata Tebaldi.

Nepremišljena rekonstrukcija je imela polno raznih napak, ki so vplivale na akustiko. Temeljita prenova je bila nujno potrebna. O načinu rekonstrukcije je sledila ogorčena razprava. Kljub velikim protestom (prima balerina Carla Fracci je zbrala 18.000 podpisov v korist ohranjanja in skrbne posodobitve odra) je bila večina porušena. Od prvotne zgradbe je bilo ohranjeno le preddverje, avditorij in jekleni nosilci, ki so podpirali zunanje stene. Celoten zadnji del pa je bil odstranjen.

. . . La Scala . . .

This article is issued from web site Wikipedia. The original article may be a bit shortened or modified. Some links may have been modified. The text is licensed under “Creative Commons – Attribution – Sharealike” [1] and some of the text can also be licensed under the terms of the “GNU Free Documentation License” [2]. Additional terms may apply for the media files. By using this site, you agree to our Legal pages . Web links: [1] [2]

. . . La Scala . . .

Back To Top